Mogoče sem bila že do nekdaj bojevnica, vendar nisem verjela v to, da sem. Z izrazom bojevnica, mislim na miroljubno bojevnico, ki stoji za svojimi sanjami, svojo srčno vizijo. Miroljubna bojevnica, ki verjame, da lahko svetu pusti svoj pečat in naredi marsikaj dobrega.

Včasih nisem vedela kaj so moje sanje in kaj so pričakovanja drugih in izgubljala sem se v njih. Bolj kot sem živela po pričakovanjih drugih, večji »mir« sem imela na zunaj, v sebi pa ravno obratno, v meni je divjal vulkan, vedela sem namreč, da se mi sploh sanja ne, kaj si v resnici želim.

Ko se mi je razjasnilo v katero smer naj grem, sem po korakih pričela uresničevati stvari, ki sem jih želela, vsi ljudje pa se s tem seveda niso dobrodušno strinjali. Pričeli so se dvomi, opazke, komentarji in »dobronamerne« kritike, ki so me sprva zamajale in prizadele.

Toda moja miroljubna bojevniška duša ni dala miru in naučila sem se kako vse komentarje in opazke obrniti sebi v prid. Mislim, da bi takšno delovanje marsikomu olajšalo življenje in zato ga bom delila z vami.

Vselej, ko me je kakšna opazka ter »dobronamerna« kritika na primer razjezila, prizadela, razžalostila ali karkoli podobnega, sem to čustvo ozavestila, pustila, da se izrazi, nato pa  to pretopila v zagon.

Namesto, da bi objokovala stvari ali se jezila do onemoglosti, sem  tisto prvinsko jezo, žalost ali katero drugo čustveno stanje, naravnala naravnost v mojo osredotočenost. Transformirala sem jo na primer v pisanje, ustvarjanje, športne aktivnosti – karkoli že in vmes je »čudežno« izginila.

Prenehala sem se boriti z »negativnim« in ugotovila, da se v tem darilu, skriva moč.

Nekoč sem slišala zanimivo prispodobo, da so vsi ljudje, ki v nas sprožijo različne burne odzive in stanja, pravzaprav »poštarji,« ki nam samo dostavijo paket v katerem se skriva darilo, ker nam to pomaga spremeniti nas same.

Seveda se zgodi, da bi komu, ki nam stopi na »žulj,« občasno najraje skočili za vrat, ker tako presneto zaboli, ko nekdo dregne ravno tja, kjer se najbolj občuti! Toda tudi, če to naredimo, bo žulj še vedno ostal tam kjer je bil in iz paketa, ki nam ga je dotični človek dostavil, ne bomo razbrali darila, s katerim bi si naposled pomagali, da bi žulj tudi izginil.

Zato in še zaradi marsičesa drugega, nam v življenju na dolgi rok ne preostane kaj drugega, kot pa, da to sprejmemo kot del življenja, ki nas nenehno uči – ne zato, ker nas »zafrkava«, temveč zato, da postajamo boljše različice sebe.

Da ugotovimo kaj je to notranja moč in iskra, ki je rojena skupaj z nami!

Ljudje lahko »pohodijo« naše sanje, ideje in zamisli in želijo ugasniti v nas tisto svetlobo, ki sije navzven in je lahko tako zelo moteča za tiste, ki svetlobe ne prenesejo. Lahko naredijo marsikaj, da bi onemogočili to kar želi zrasti v svoj polni potencial, razbiti naše sanje in jih pohoditi, toda nihče ne more ugasniti tiste iskre v nas, ki nas vselej znova požene za tem, da sledimo sebi in svoji duši.

Naučila sem se, da je moja notranja moč in iskra tista, ki je moja in ni ga človeka na tem svetu, ki to lahko odvzame. Četudi kdaj »padem« od težine, se vselej poberem zaradi svoje notranje iskre – bojevniškega duha, ki je kot feniks, ki vstane iz pepela, le da vsakič še močnejši kot prej in z dodatno energijo.

Na vsakem izmed nas je, da se naučimo biti miroljubni bojevniki, ki stojijo za tem kar si želijo in to korak za korakom tudi ustvarjajo, ne glede na karkoli. Vsak zase in vsi skupaj, to zmoremo! 🙂