Kar malce se naježim, ko slišim modrovanje koga, ki mi skuša »elegantno« povedati kaj vse bi pri svojih letih »morala« imeti.« Nekateri ljudje tako radi govorijo o tem kako je bilo nekoč drugače, da so se prej poročili, šli v službe, imeli otroke in pri teh letih že nekaj ustvarili. Potem se večkrat prikrade očitek v smislu tega kaj vse bi pri »svojih letih« že moral imeti, pa tega nimaš.
Kakšna pa sploh so merila za to kaj bi pri svojih letih že morali imeti?
Ljudje semed seboj razlikujemo.Nekateri si pri svojih »letih« po nekih okvirjih ustvarijo že »veliko«. Toda kaj veliko sploh pomeni? Pomeni to dobro službo, super avto, mnogo denarja na bančnem računu in druge materialne stvari? Pomeni postati slaven in prepoznaven? Pomeni izobrazbo, partnerja in otroke? Biti direktor uspešne multinacionalke ali lastnik zemljišča pomarančnih nasadov? So to potemtakem kriteriji po katerih lahko nekoga »sodiš«, da je nekaj že naredil ter nekaj že ima, v drugačnem primeru pa je stigmatiziran, ker ne izpolnjuje vseh normativov, ki bi jih pri svojih letih (kakršnakoli naj bi ta že bila) vendar že izpolnjeval?!
Mislim, da so to kriteriji po katerih lahko zgolj oceniš neke dejavnike, aktivnost človeka in njegove izkušnje, ki pa nimajo veze s človekom kot takšnim in celo z obsojanjem, ker nima izpolnjenih vseh »pogojev«, da bi lahko užival težko priborjeni sloves »verodostojnega« človeškega bitja. Dejansko ne potrebujemo transparentov in nalepk, ki nas opredeljujejo in označujejo za takšne. Vsi smo bitja, ki pišemo svoje zgodbe in vse v teh zgodbah poteka po višje inteligentno vodenem času, ki je pravi za vsakega posameznika posebej.
Kaj torej pri svojih letih sploh potrebujemo?
Ne glede na to koliko let imamo in kaj vse bi po »pravilih« že morali imeti, v prvi vrsti potrebujemo sprejeti sami sebe v svoji nepopolnosti. Ker ne bomo nikoli dosegli vseh standardov v očeh vseh ljudi in to navsezadnje sploh ni važno. Važno je, da jih dosežemo v svojih očeh. Da si dovolimo biti ranljivi in takšni kot smo. Da si dovolimo izražati svojo resnico.
Prav tako potrebujemo odvreči lažno krivdo, ki jo tako radi mečejo pred nos vsi »modreci«, ki zelo radi poudarjajo kaj je prav in kaj narobe. Prav in narobe obstaja samo v očeh tistih, ki radi živijo v ječi pravil,ki omejujejo našo svobodo. V resnici smo samo mi tisti, ki si za nekaj damo dovoljenje ali prepoved.
Potrebno je najti svojo resnico in to kar želiš biti, imeti, živeti in ne kar bi moral – a!
Potrebujemo pričeti živeti svoje življenje tako kot želimo sami in ne tako kot narekuje okolica. To je ena izmed rdečih niti novodobne generacije mladih, ki se razlikujemo od prejšnjih tudi po tem, da so se stvari spremenile in ne delujejo več istem vrstnem redu kot so delovale za naše starše in prednike – ker se ne spreminjajo samo časi, temveč tudi ljudje, ki bi radi živeli to kar čutimo v srcu in ne tega kar bi morali živeti po nekem vrstnem redu, popredalčkano in tako kot velja za vse.
Če torej to pomeni, da v prvi vrsti potuješ po svetu in se prepustiš življenju, preden narediš karkoli drugega, je to tvoja resnica. Če ti je najpomembnejša stvar imeti hudo kariero in se vse vrsti okrog tega, tudi prav! Če je najbolj važna stvar biti mama/oče, tudi ok! Če bi radi vse po vrsti ali pa tudi ne, je tudi to super. Karkoli je v redu, dokler je v zvezi z našo resnico in to zavedanje je edino kar bi pri svojih letih morali imeti prav vsi.