Ljudje smo zanimiva bitja, ki nekatere stvari toleriramo, drugih pa ne, ker se nam le ta ne zdijo otipljiva in resnična ter kot takšna ne toliko vredna. Pa vendarle so tam in to z namenom, da jih uporabimo.

Nekateri otroci imajo »posebne« želje, darove in zanimanja. Nekateri si recimo želijo že od otroštva naprej postati zdravniki, kuharji ali odvetniki ter jih to zelo zanima. Starši jih pri tem pogosto podpirajo, jim omogočajo dodatne interesne dejavnosti in jih usmerjajo v to smer.

Toda kaj pa če je vaš »otrok« poseben in ima zanimanja, ki so morebiti malce drugačna kot le ta zgoraj našteta in pa zraven še kaj drugega? Kaj pa, če ima darove kot so izostrena intuicija, jasno vidi, sliši ter občuti stvari in ljudi, ima v sebi izjemno empatijo in sočutje do živali, narave in želi pomagati ljudem na različne načine? Kaj če ima zanimanja za naravno zdravljenje, intuitivno zdravi in svetuje ljudem in tako naprej. Boste v tem primeru to še sprejeli kot njegovo danost in ga pri tem podpirali ali pa ga boste skušali preusmeriti v neko drugo smer, ki je bolj »sprejemljiva za vse« – verjetno tudi bolj sprejemljiva za vas?

Ko se otroci pogovarjajo s svojimi »nevidnimi« prijatelji, vidijo avre ljudi, povedo naravnost in iskreno ter raziskujejo po svoje, je to navadno še smešno in očarljivo, kasneje v obdobju najstništva in v odrasli dobi pa ne več toliko. Takrat se marsikateri starši prično ozirati na to kaj bodo pa drugi rekli in otroka »usmerjati« v drugo smer.

Zakaj ne podpiramo nekaterih darov in nekaterih talentov ne spoštujemo?

Predvsem zaradi različnih vzrokov, nepoznavanja in strahu, lahko otrok prične tlačiti svoje darove. Pri tem imajo veliko vlogo tudi starši oziroma skrbniki ter dedki in babice, ki so z otroci od najnežnejših let dalje.

Otroci si svojo osebnost oziroma identiteto ter s tem povezano tudi pozitivno samopodobo, izoblikujejo nekje do šestega oziroma sedmega leta starosti. Pri tem imajo seveda velik vpliv ljudje, ki so v tistem obdobju okoli nas in to kar nam govorijo, kaj nas učijo, čemu posvečajo pozornost in seveda tudi česa nam v našem življenju, predvsem v čustvenem smislu, primanjkuje.

Nihče izmed nas ni popoln in seveda ne obstajajo »popolne« vzgoje otrok, vendar pa se vplive vzgoje, ki je dostikrat pretirano kritična, nepodporna za izražanje otrokovih talentov in potencialov ter odsotnost staršev (pri tem ni mišljena samo fizična odsotnost, ker so lahko starši prisotni, vendar samo fizično, drugače pa ne) odražajo na način, da otrok zatre svoje darove in ima velike izzive s svojo samopodobo. Ne sprejema se, ker misli, da je z njim nekaj narobe in da ni vreden ničesar. Svojo identiteto na tak način prične zavračati, kar mu lahko tudi kasneje v življenju povzroča nemalo izzivov, saj verjetno tudi sami veste kako lahko ljudje »hodijo« po tistih, ki se ne zmorejo / ne znajo / ne upajo postaviti zase in koliko življenjskih lekcij dobijo na takšne načine. Mnogokrat izzivi z tlačenjem svojih darov in posledično tudi nizka samozavest izvirajo iz otroštva ter nesprejetosti.

Sama sem svoje darove kot najstnica povsem potlačila in še lep čas kasneje sem rabila veliko volje, da sem ugotovila kaj vse sploh premorem in zmorem.

Noben dar ni za brezveze, naj bo to dar slikanja, igranja na klavir, plezanja po plezalni steni, kuhanja, streljanja z lokom ali branja dušnih zapisov ter še nešteto drugih stvari. Le ljudje smo v današnjem tempu življenja, ki narekuje svoje zakonitosti v smer kjer so nekatere danosti ljudi bolj cenjene kot druge, »pozabili«, da je to s čimer smo se rodili tisto, čemur je potrebno nameniti posebno pozornost, da se lahko v polnosti izrazi.

Da, potrebno je nekaj truda in energije, da se določeni darovi izpilijo, toda prav noben izmed darov pa ni brezvezen!

(odlomek iz priročnika za mlade).