V težnji, da bi bili sprejeti in oboževani, se večkrat prilagajamo svetu in pravilom, ki naj bi bila »za vse enaka«. Toda pogosto pa to s seboj povleče marsikaj in pretvarjamo se, da smo nekaj, kar v bistvu sploh nismo. Kar je seveda zelo boleče.
To še predobro vem, ker sem se »vse življenje« trudila biti nekaj kar nisem. Od zadaj sem pustila svojo »drugačnost«, ki pa je hkrati moja edinstvena prednost. In na tak način človek zelo trpi, saj ni to, za kar je poklican, da živi.
Kot drugi indigo otroci in odrasli mladi, sem že od majhnega izjemno povezana z nevidnim svetom, s svojimi vodniki in angeli ter imam močno intuicijo. Ljudi kar »preberem«, začutim njihovo energijo, kar tako … mimogrede kot rentgen.
Toda vse to sem dajala v »nič« in nisem znala ceniti, saj sem bila naučena, da so otipljive stvari, ki se tako zelo dajejo na piedestal v današnji družbi, bolj pomembne. Zdelo se mi je, da veliko lažje prideš v življenju »skozi«, če si trd in neizprosen.
Velikokrat so mi rekli, da sem preveč občutljiva.
In tudi sama sem svojo (pre)občutljivost preklinjala na vse možne načine. Vse bi dala, da mi ne bi bilo potrebno vsega tako čutiti … ker je to včasih tako zelo intenzivno. Toda v resnici je »občutljivost« – senzitivnost, moj dar. Ta dar je resnična vrednost in poslanstvo. Vendar pa tega v svojem odraščanju in tudi kasneje nisem priznavala, saj sem vedno stremela k nečemu zunaj sebe in dajala na piedestal ljudi, ki so navzven delovali »močni in trdni« kot skale. Ljudi, za katere se je zdelo, da jim nič ne pride do živega … medtem, ko sem bila jaz vedno »preveč občutljiva« … kar se mi je zdelo … kr neki! 🙂 (Mislila sem si: »Pa kaj naj s tem?!«)
Toda ali smo ljudje v resnici sploh lahko preveč občutljivi?!
A ni le že čas, da si dovolimo biti čuteči in »preveč občutljivi«?
Mar ne naša preljuba zemljica neizmerno potrebuje čuteče in ljubeče posameznike, ki si dovolijo čutiti njene danosti in ji pomagati, da ohranja svojo lepoto še naprej?
Kako pa lahko drugače sploh imamo ljubeče odnose, če si ne dovolimo čutiti in ženske biti zares pristne ženske, moški pa pristni moški?
Kako sploh lahko ohranjamo naravno esenco ljubečih otroke, če pa ne znamo biti sami ljubeči in čuteči?
Kako lahko imamo sploh uravnotežen in lep, čist planet, če pa smo zanj popolnoma neobčutljivi?
Kako lahko navsezadje sploh drugače kakovostno živimo? Saj vendar nismo roboti! 🙂
Čut zase, za druge ljudi, živali, naravo in na splošno je velika danost, toda odpreti je potrebno oči za to danost in se ne (več) prilagajati se svetu, ker naj bi bil-a »preveč občuljiv-a«!
Ne prilagajaj se svetu in svet se bo prilagodil tebi.