Se spominjate kakšni ste bili, dokler vam ni svet povedal, kakšni bi morali biti? Sama sem, kot majhna deklica, verjela v čudeže. Pogosto sem gledala v zvezdnato nebo in verjela, da bom lahko živela svojo pravljico – takšno, ki si jo bom napisala sama. V to sem bila zatrdno prepričana do vstopa v vrtec, oziroma v šolo, kjer so se moje sanje in zaupanje v čudeže, pričeli rušiti kot hišica iz kart.
Življenje je pokazalo drugačen obraz in kar je bilo sprejemljivo za otroški svet, je postalo nadloga za odraščajočo dobo. Sovrstniki me niso sprejemali in težko se je bilo vklopiti nekam, kamor nikoli nisem zares spadala.
Prej sem živela za čudeže in verjela v to, da se dogajajo, saj so čudeži vendar del narave, toda v nekem momentu, me je življenje zasulo z realnostjo in stvarmi, ki so me potegnile v vrtinec, ko so moje strasti, talenti in darovi, postali največja nadloga. Zakrila sem jih z veliko, temno zaveso, da jih nihče več ne bi videl in prenehala ustvarjati svoje čudeže.
Tudi, če bi mi kdo takrat rekel, da bom iz vse te zmešnjave, dobila izkušnje in lahko bolje razumela drobce življenja, bi bila to zelo slaba tolažba za najstnico z nizko samopodobo, samouničevalnimi nagnjeni in sovražno nastrojeno do sebe v vseh pogledih. Pozabila sem namreč svoj namen, ki se ne nanaša zgolj na to, kar ljudje vidimo in začutimo zgolj z »osnovnimi« petimi čutili.
Ljudje smo pozabili, da smo mnogo več kot zgolj fizično telo.
Naši spomini na to, kdo zares smo in kakšni čudežev smo zmožni, se skrivajo v junkdnk – ki mu znanost pravi odpadni material, ki človeštvu naj ne bi služilo, toda v njem so kot delci zgoščeni pra spomini na našo preteklost, sedanjost in prihodnost – na našo človeško evolucijo in na našo mogočnost, ki jo kot posamezniki imamo. V tem se skriva naše resnično bistvo in resnica, kdo sploh zares smo. Vse to bi jo lahko gledali tudi skozi oči znanstveno fantastičnega filma, tako zelo mogočno in neresnično se zdi.
Toda nekoč sem slišala, da so znanstveno fantastični filmi, ki delujejo najbolj neresnični, v bistvu na nek način najbolj realen prikaz tega kar se zares dogaja na planetu in izven njega, vendar ljudje pogosto olajšano mislimo, da so seveda izmišljotina, kar nas še bolj zaziba v sladek sen iz katerega se ne prebudimo.
Sama se šalim, da smo kot trnjulčice, ki čakajo, da nas bo prebudil nekakšen princ, toda morda pa nismo računali na to, da je ta princ v drugačni obliki, ki nas na različne načine želi prebuditi prav vsak sleherni dan? 🙂
Vedno bolj se spominjam kaj vse sem kot duša prinesla s seboj na ta planet in bolj kot se to dogaja, vse bolj nesmiselne se mi zdijo druge stvari, ki sem jih prej sprejemala kot del sebe in resnične zame. »To sploh nisem jaz in kdo v resnici sploh sem?« se presenečeno povprašam ob vsakem novem soočenju z novimi znanji in spoznanji.
Četudi sem »pozabila« verjeti v čudeže, tudi v svoje lastne čudeže, jim sedaj zopet dajem možnost in priložnost, da se zgodijo. Čudeži ali kakorkoli že, jih imenujemo, so vendar del stvarstva in so možni. Pravzaprav se dogajajo vsak dan. V takšni in drugačni obliki.
Ljudje smo pozabili neke »delčke« sebe, po nekaterih domnevanjih celo sporazumno, da bi lahko preživeli na poligonu dualnosti, ki se imenuje Zemlja, zato tukaj pogosto delujemo bolj razumsko in za vsako stvar, ki se zgodi, potrebujemo potrditev, merilo, dokaz za obstoj.
Vendar duša nikoli ne potrebuje potrditve, ego je tisti, ki to rabi. Tega se vse bolj pričenjamo zavedati takrat, ko luščimo plast za plastjo, s sebe vse nalepke in pridobitve – morebiti vso »navlako«, ki smo jo pridobili tekom sedanjega življenja in vedno bolj prihajamo do svojega izvornega bistva, ki vsega tega, dejansko sploh ne potrebuje. Zaveda se namreč, da vse že je in da vse kar potrebuje, že ima v sebi. Da je vse to bilo »tam« že od nekdaj in bo »tam« za vedno, samo pozabili smo na to … za kar je sedaj čas, da se zopet spomnimo.