Prav gotovo je vsak izmed nas že kdaj slišal rek, da delo krepi človeka. To vsaj deloma drži, ob tem pa je seveda odvisno tudi kakšno je to delo. Naj vam podam primer. Preveč naloženega dela s strani zahtevnega delodajalca, ujetega v kapitalistične struje sistema, ki je za povrh še slabo plačano, v resnici ne krepi, temveč le plača položnice in življenjsko potrebne dobrine.
Odpuščanje ljudi, ko pride do finančne krize v podjetju, kot prvi izhod iz sile ter natovarjanje z dodatnimi zaposlitvami ljudi, ki v podjetjih ostanejo po teh t.i. tihih odhodih, si zaposleni prav tako verjetno ne bi šteli v čast in krepitev. Prej izkoriščanje.
Izkoriščanje zaposlenih pa dandanes niti ni tako malo številčno. Delodajalci na trgu dela, ki cenijo trud in doprinos svojih zaposlenih, so prej redkost kot pravilo. Zaposleni pa bi vendarle v prvi vrsti morali biti cenjeni in tretirani kot soustvarjalci zgodbe o uspehu, ne le kot »nujen strošek.« Prav tako ni zanemarljiv spoštljiv odnos, saj so odnosi tudi v delovnem okolju veliko bolj pomembni, kot jim morda sprva pripisujemo.
Ljudje v prvi vrsti v veliki meri dajejo odpovedi ravno na račun slabih odnosov na delovnem mestu
Čeravno je višina plače pomemben dejavnik, večina ljudi da odpoved zaradi slabih odnosov in nadrejenih. Temu pritrjujejo nekatere raziskave, med drugim tudi ta, ki jo je izvedlo podjetje FlexJobs med 23. februarjem 2022 in 7. marcem 2022. V raziskavi, kjer je sodelovalo 2200 ljudi, so kot glavni razlog za odpoved v službi z 62 odstotki navedli toksično delovno kulturo v podjetju. Temu razlogu sledijo nizke plače, slabo vodenje in neravnovesje med delom in prostim časom. Med pogostimi razlogi za odpoved so prav tako izgorelost, neprilagodljivo delovno mesto (nezmožnost dela od doma) in omejena možnost za napredovanje.
Toksično delovno okolje med drugim vpliva tudi na zdravje
Slovenija se trenutno nahaja med državami, kjer beležijo največ bolniške odsotnosti z dela. Razlogi sicer niso le enoznačni, toda eden izmed njih je prav gotovo tudi to, da se v nekaterih delovnih okoljih dogajajo stvari, ki se ne bi smele dogajati. Med njimi so previsoke zahteve s strani delodajalcev in slabo plačilo, verjetno šele začetek seznama.
Ne gre izvzeti mobinga, torej čustvenega ali psihičnega trpinčenja na delovnem mestu. Naša lepa država na sončni strani Alp na žalost ne slovi kot dežela, kjer imamo ničelno toleranco do mobinga na delovnem mestu, saj ga je verjetno marsikdo že kdaj občutil tudi na svoji lastni koži. Prav tako vedno višje cilje vodilnih, ki jih navsezadnje plačajo zaposleni, toda ironično, za svoj trud večkrat niso bolje plačani.
Kdo bo postavil mejo, ko vodilni kader izgubi kompas in moralne vrednote?
Marsikomu, ki je že ugotovil, kdo v tej igri pije in kdo plača, je lahko kaj hitro tudi jasno, da apetiti vodilnega »imperija« v marsikateri multinacionalki, podjetju ali organizaciji ne poznajo meja. Četudi se presežejo magične številke uspeha in dobička, nikoli ni dovolj.
Skupna mantra marsikaterega na vodilnih položajih bi se lahko glasila: »Vedno lahko ustvarimo še več!« Pri tem na žalost mnogi pozabijo na vse moralne vrednote in zadržke. Nekateri so za višje mesto v družbi, status in materialno bogastvo, pripravljeni tako rekoč iti tudi preko trupel. Četudi se na primer ponašajo s 50 milijoni čistega letnega dobička, jih to ne ustavi, da ga ne bi bilo v naslednjem obdobju še 10 milijonov več ter v takem tempu tudi naprej.
Milijoni bodo verjetno izginili neznano kam, medtem, ko zaposleni od tega ne bodo imeli kakšne bistvene dodane vrednosti, saj se dobro ve, kdo v piramidi dobi največ. Bodo pa verjetno prej plačali davek na fizično in čustveno zdravje, ko polnijo vreče brez dna, saj telo vedno izstavi svoj račun.
Zdi se, da so nekateri zaposleni pripravljeni plačati pre(veliko) ceno za to, da obstanejo, čeprav v toksičnem delovnem okolju. Četudi smo včasih v prispodobah pogosto imeli izkoriščanje delovne sile v t.i. manj razvitih državah, se ob pogledu na marsikatero delovno strukturo v Sloveniji sedaj lahko iskreno povprašamo, če ni izkoriščevalska miselnost že dodobra zarezala tudi v pore mnogoterih delovnih okolij tudi tukaj, na naših domačih tleh. Prav tako pa tudi to, kako dolgo bomo ta pobezljani tempo kolektivno še vedno ponižno tolerirali, preden se zavemo svoje resnične moči in vrednosti?