Svet je ponorel s svojimi standardi lepote in šel čez vse meje dobrega okusa. No, morda pa to le ni bil svet, temveč ljudje, ki smo kot prikovani na različna socialna omrežja s kupom izzivov s samopodobo, raznimi dietami ter takšnimi in drugačnimi norostmi, ki so povezane z videzom, ko smo ali pa se nenehno bombandiramo s popolnimi fotografijami v virtualnem svetu, ki so vedno lepše in vedno boljše.
Lepše in še boljše … toda za koga in zakaj?
V današnjem času smo zelo okupirani s svojimi videzi, nenehno se obremenjujejmo z njimi, pa tudi z vsem materialnim in vso navlako, ki jo kupujemo, da bi boljše in lepše izgledali, pa da bi bili srečnejši in ne vem kaj še vse. Z materialnimi dobrinami si večkrat skušamo kupiti srečo in notranje zadovoljstvo. Pa harmonične odnose in še kaj bi se našlo. Globoko razočaranje pa sledi, ko vidimo, da nikoli ne moremo kupiti dovolj, da bi se lahko dolgoročno »zapolnili« zgolj s tem.
Ljudje nismo zadovoljni s svojimi telesi, ker smo preobremenjeni z ideali, ki jih na vsakem koraku vidimo iz jumbo plakatov in različnih tiskanih in virtualnih medijev, medtem, ko pa se premalokrat zavedamo, da smo različni in da ne moremo imeti vsi enakih oblin, postave, ker nismo kloni, temveč unikati.
Po nekih raziskavah, ki so jih delali v ZDA, je 53% deklic, ki so sodelovale v raziskavi ni všeč njihovo telo. Do njihovega sedemnajstega leta se ta procent zviša na 78 procentov.
Kam za boga smo prišli?!
Rada imam lep videz … zdrav duh v zdravem telesu, toda v življenju imam poleg videza tudi še druge prioritete in res se mi ga zdi škoda zapravljati za to, da bi bila nenehno obremenjena z vsem kar ponujajo ideali, statusni simboli, mediji, influencerji in tako naprej. Veliko raje sledim sebi in imam na račun tega veliko več miru v sebi, saj me izdatno izmuči vse to “norenje sodobnega sveta”, v katerega včasih vseeno padem, toda se hitro poberem spet ven. Prenehala sem tudi iz “kratkočasenja” nenehno brskati po socialnih omrežij ter se primerjati s “popolnostjo”, ki se tam pogosto ustvarja. To je le vizualni svet, ki gre v koraku z “modnimi muhami” in pogostokrat tudi iluzijami. Toda pomembno pa je kako živimo v resničnem svetu, kako se družimo, povezujemo, ljubimo in kako živimo, kako se gledamo iz oči v oči, sprehajamo dlan v dlani, se pogovarjamo, dotikamo in čutimo sebe, kako čutimo sočloveka.
Neprestano se sprašujem: kaj mi daje energijo in kaj mi jo jemlje. Sledim tistemu kar mi energijo daje. Sledim šepetu svojega notranjega glasu.
Danes se zavedam tega, kar se mi je mogoče kot otroku zdelo povsem samoumevno in sicer, da si lahko ponosen, na to da ostaneš to kar v svojem bistvu si, v svetu kjer te vsi želijo spreminjati … kao na “boljše”.