Ljudje včasih na podlagi nekih že zdavnaj naučenih vzorcev jemljemo za samoumevne ljudi, ki so nam naklonjeni, medtem, ko pa na neki nezavedni ravni hlepimo po družbi ljudi, ki se nam zdijo »nedosegljivi«. Kot, da je nedosegljivo boljše.
Sama sem pred leti delovala tako, ko sem hrepenela sem po družbi ljudi, ki so me tako rekoč ignorirali oziroma jim do moje družbe sploh ni bilo. Tisti, ki so me na nek način najmanj marali, se celo odklonilno obnašali do mene, so mi bili v »največji izziv«. Bilo je kot, da bi me od zadaj nekaj vleklo, neka čustvena ranjenost, ki je stremela k temu, da sem se vedno znova želela pokazati pred njimi in jim dokazati, da sem »dovolj«. Toda najbolj žalostno pa je bilo to, da je bilo medtem v mojem življenju polno ljudi, ki so me cenili, spoštovali in imeli radi, ki pa sem jih kar spregledala oziroma imela za samoumevne. Tistih pa nisem znala ceniti.
Potem sem v nekem obdobju izgubila tako rekoč »vse« kar sem mislila, da zame nekaj velja in se naučila, da nihče ni vreden tega, da za njim hodiš in »klečeplaziš« za ljubezen, prijateljstvo, naklonjenost, spoštovanje.
Če ni interesa, ga ni in tudi, če se postavimo na glavo, bo verjetno še vedno enako, ker se vse dogaja za to, da se pozdravi izvorna čustvena rana, da rabimo nekomu dokazati, da smo dovolj, da smo vredni. Toda vredni česa? Vredni smo že vsega in dovolj smo za vse. Dovolj za »prave« ljudi, ostali pa itak niso vredni naše energije in časa, prav tako je ne znajo niti ceniti. Pa mi … znamo ceniti »prave« ljudi?
Prenehajmo jemati ljudi, ki so v naših življenjih dejansko v »dobrem in manj dobrem« ter nas sprejemajo takšne kot so za samoumevne, ker to niso! Morda so potrpežljivi in bodo počakali, da dojamemo lekcijo, morda pa bodo prej odšli, ker včasih se zgodi tudi tako, da nekateri ljudje odidejo iz naših življenj zato, da mi spoznamo kako pomembno vlogo v njem igrajo.
Neka misel pravi, da prave ljubezni in pravega prijateljstva ni potrebno nikoli »zasledovati« in s tem se strinjam. Pravi ljudje vedno najdejo pot do nas ali pa so že v našem življenju, pa jih morda do sedaj niti zares opazili nismo.
Pričnimo ceniti pristne in kakovostne odnose, pa četudi jih je morda le za peščico in ne kričijo v nas kot transparent z neonsko osvetljavo. Ker navsezadnje je definitivno v večini primerov bolj važna kvaliteta kot kvantiteta. Kako je lahko še boljše kot to?