Osamljenost in čustvena »sestradanost« sta kot kugi 21. Stoletja. Ljudje imamo na voljo vsega tako veliko, toda v odnosih nas je pogosto tako malo. In ravno odnosi so bistvo naših življenj.
Nismo ustvarjeni za to, da bi bili sami in osamljeni. Ljudje smo bitja odnosov in ne bitja, ki bi venomer sama krmarila skozi življenje povsem »neodvisno« od drugih. Dejansko smo »odvisni« od drugih, saj nenehno sodelujemo med seboj na tak ali na drugačen način.
V času “internetne dobe” smo večkrat sestradani pristnega objema, dotika in bližine človeka, ki mu je zares mar in je prisoten, ko je z nami. Pogosto ta primanjkljaj iščemo zunaj sebe, kar se odraža tudi v različnih odvisnostih, nezadovoljstvu in begu od svojih resničnih čustev, želja in potreb.
Zdi se tudi kot, da smo pozabili, da smo bitja odnosov. Da so odnosi naša življenja. Odnosi doma, partnerski odnosi, odnosi med prijatelji, odnosi v poslu, v službi … odnosi so povsod in če niso urejeni, se tudi to čuti povsod. Lahko je v naših življenjih zgolj en odnos, ki nam pije kri ali pa ni razrešen, pa se lahko pozna na vseh področjih življenja.
Namesto stika v živo stik preko interneta?
Pogosto smo kot prikovani na različna socialna omrežja, ki so sicer tudi nek »pripomoček« za povezovanje med seboj, toda pristnega človeškega stika v živo pa še vseeno ne morejo nadomestiti. Kaj navsezadnje koristi »popolno« življenje na socialnih omrežjih, če pa je v živo večkrat vse prej kot to?
Bistvo človeka je v povezovanju, sodelovanju in sobivanju z drugimi ljudmi in ne v osamljenosti ter odrezanosti od drugih.
V pristnem stiku v živo, ki ga večkrat damo na stranski tir. Stiku, ko človeka začutiš, vidiš, si z njim prisoten. Tega kot čustveno otopela kultura nujno rabimo še veliko več, kot pa si tega trenutno damo. Večkrat se vprašajmo kako lahko to spremenimo na boljše?
Že v davnini nazaj so ljudje živeli kot plemena, v različnih skupnostih, ki se v nekaterih kulturah ohranjajo tudi danes. Tudi mi, ki plemenskih »skupnosti« ne ohranjamo tudi danes, pa se lahko predamo k iskrenemu povezovanju z/med ljudmi.
Svet je vsekakor veliko lepši in varnejši prostor, ko uvidimo, da smo pravzaprav vsi na »isti« barki. In kako je lahko še boljše kot to, da na tak način presegamo osamljenost – kugo 21. Stoletja?