Vsi odnosi, ki jih imamo z ljudmi okrog sebe, so odnosi, ki jih imamo v osnovi s samimi seboj. Odnos, ki ga imamo s seboj, nam drugi ljudje zgolj zrcalijo nazaj.

Veliko tehnik in praks sem že preizkusila, mnogo zadev, toda daleč najbolj učinkovita je tehnika mirror exercise – tehnika ogledala.

Kako jo počnem?

Podala bom konkreten primer, da me je nekega dne prijateljica še posebej razburila, ker so bili vsi drugi bolj pomembni kot jaz in me ni poklicala nazaj.

Najprej na list papirja ali kam drugam, napišem stavek: prijateljica me je razburila, ker so ji vedno vsi drugi bolj pomembni kot jaz.

Drugi stavek, ki ga napišem, samo obrnem v prvo obliko ednine. Torej: Jaz sem razburila sebe, ker so vsi drugi vedno bolj pomembni kot jaz.

Nato se vprašam ali to v mojem življenju res drži in kje, na kakšen način?

Zamislim se in ugotovim, da sebe večkrat dam na zadnje mesto, da je vse večkrat bolj pomembno kot pa jaz, kar mi seveda ni všeč, ker večkrat potem kar »izvisim«.

Najdem čim več primerov, kjer se lahko to vedenje v mojem življenju odraža.

Nato sledi »zdravljenje« … ozaveščanje, prepuščanje in transformacija danega občutka.

Lahko si vizualiziram svojega notranjega otroka, mu pustim, da izrazi vse kar mu leži na duši, ga potolažim in mu zagotovim vse kar potrebuje. Na koncu vizualizacijo oblijem z rožnato svetlobo in odprem oči.

Kako vedeti ali je postopek bil učinkovit?

Ker nas tovrstni dogodki, ki so nas prej spravili iz tira oziroma ljudje, ne bodo več iritirali. Tako bo, kot, da v tem oziru ni bilo nikoli kakšnega izziva.

Ljudje smo bitja odnosov in ker imamo vsak svoje zgodbe, je res iluzorno pričakovati, da bodo naši odnosi popolni. Ne bodo, saj so odnosi nepredvidljivi, dinamični in včasih razburkani kot morje.

Vsi odnosi nam ven pomečejo zgolj tisto kar je že v nas, še posebej odnosi v katerih smo si ljudje najbližje. Toda v vsakem primeru pa nas vsak človek nauči nekaj o nas, česar sami morebiti še nismo dojeli ali pa ne opazili.

Zase menim, da sem največ pridobila (in vedno znova pridobim) s tem, da sem prenehala odgovornost za svoje občutke prelagati na druge ljudi. Vsekakor kakšen človek v meni zbudi hudirja in pol občutkov, ki mu bi jih najraje zmetala v obraz, toda zavem se, da je zgolj prebudil-a v meni to kar je že vseskozi v meni in je moralo priti na plano, da lahko opravim s tem in to pozdravim.