Vselej se bodo našla kakšna pričakovanja, ki ustvarjajo nasprotje med tem ali biti to kar ste zares vi ali se ukloniti in biti to kar od vas pričakujejo drugi. Če dobro pomislim, sem bila v nekakšna pričakovanja ujeta odkar pomnim. Pravzaprav smo v njih ujeti vsi, če le pustimo, da nam le – ta krojijo naša življenja.
Lahko so to pričakovanja naših staršev, prijateljev, partnerjev ali pa pričakovanja koga drugega. Med seboj se pravzaprav ne razlikujejo, kajti v vsakem primeru se nekaj pričakuje. Ali je to nekaj kar bi naj počeli, nekaj kar naj bi imeli ali bili. Pričakovanja niso nič drugega kot nekaj kar so si o nas zamislili drugi in ustreza njim. Karkoli naj bi to v danem trenutku bilo.
Vselej ni preprosto zaobiti ta pričakovanja. Zlasti, če smo bili vzgojeni v duhu, da se dela tako kot nam narekujejo drugi, saj smo tako kar hitro pričeli delovati skladno s temi pričakovanji. Ta so se potem nadaljevala v šoli in kasneje tudi drugod. Povsod se najdejo kakšna. Seveda pa je vprašanje, če smo ta pričakovanja tudi zares upoštevali in vzeli za svoja in edina pravilna. Če je odgovor da, je verjetno sčasoma krivda postala prevelika, da bi jim kar tako pomahali v slovo, v drugačnem primeru pa kapo dol. Le tako naprej. 🙂
Pričakovanja se pričnejo dogajati hitro. Zdi se, da nekateri starši prično »povprečnega« otroka vzgajati s svojimi pričakovanji že, takoj ko le ta dodobra shodi. Lahko pa se to zgodi še celo prej. Pričakovanje kdaj naj bi pričel govoriti, kdaj bo pričel sam jesti, kdaj mu bi moral zrasti prvi zobek, kdaj naj bi… Tem pričakovanjem potem ni konca. Ko otroci zrastejo, se naučijo delovati v skladu s temi pričakovanji. Naučijo se biti to kar se od njih pričakuje in ne to kar so. Vpeti so v svet pričakovanj, ki terja od njih, kaj se od njih pričakuje v šoli, kaj potem na fakulteti in ko odrastejo, se niz pričakovanj še stopnjuje.
Pričakovanja o službi ali samozaposlitvi, o izbiri partnerja, ki je v skladu s pričakovanji nato poroka, nakup bivalnega prostora, otroci in nato še izpolnitev cele vrste pričakovanj, ki dežujejo iz vseh smeri. Če smo bili dodobra »zdresirani«, to pomeni, da bomo seveda ponižno ugodili vsem tem pričakovanjem. Če pa temu ni tako in ne delujemo v skladu z vsemi pričakovanji, lahko naletimo na precejšen odpor iz vseh strani. Odvisno je seveda od tega, koliko bomo pustili, da bo nekdo drug s svojimi pričakovanji usmerjal naše življenje.
Pričakovanja, ki jih imajo o nas drugi, so njihova pričakovanja in ne vaša!
Moje mnenje je, da pričakovanja rušijo pravico posameznika do osebne individualnosti. Lahko imamo neko pričakovanje o nekom drugem, vendar to potem ni njegova stvar, temveč predvsem naša, ker lahko, da bo nekdo drug našim pričakovanjem zadostil, še bolj verjetno pa je, da jim ne bo in potem bo iz tega lahko nastala cela drama in naše razočaranje.
Dokazovanje kdo ima bolj prav in to ali bi morali slediti tem pričakovanjem ali ne, prepuščam vaši osebni odločitvi. Jaz sem se od vseh teh pričakovanj že nekaj časa nazaj hudo utrudila in ugotovila, da nikoli ne bom dosegla vseh. Vsaj to življenje, ki ga živim, bi bilo občutno prekratko, tudi, če bi jih želela doseči. Pomahala sem jim z belo zastavo in rekla, da se predam. Da želim živeti po svojih merilih. Seveda me še kdaj hočejo doseči, vendar vsakič opravim z njimi. Vsa pričakovanja, ki jih imajo drugo glede mene, niso moja stvar.
Verjetno je najboljši nasvet za to, da se manj obremenjujete z raznoraznimi pričakovanji ta, da ugotovite kdo v resnici ste in v skladu s svojo resnico rinete naprej čez drn in strn. Ob kakšnem naslednjem pričakovanju pa se vprašajte: “Komu to sploh pripada”? In odgovor bo hitro jasen. 🙂