Življenjski izpiti se razlikujejo od tistih, ki se jih opravlja v šolah oziroma na fakultetah. V šolah se učimo (smo se učili) stvari, ki nam v življenju včasih bore malo koristijo. Navadimo se učenja na pamet, učenja podatkov, ki so že izgubili na svoji pomembnosti in tudi učenja o stvareh, ki so že precej zastarele narave. Pogosto vsa šolska teorija ostane zgolj na papirju in jo pozabimo takoj, ko ni več bojazni, da bi jo potrebovali znati. Kako stvari delujejo v praksi večkrat izvemo zgolj površno in od daleč.
Še bolj kot to, pa se v šolah, ki še vedno učijo po zastarelih in togih učnih programih, ustvarja sledilce, ki ne mislijo s svojo glavo temveč zaupajo mnenju, ki ga ima večina ostalih. Čez čas se navadimo na ta ustaljena pravila in na to, da se nam neprestano daje navodila po katerih moramo narediti določene seminarske naloge, zagovore in tudi izpite. Ustvari se nekakšna varna lupina v kateri mislimo, da na tak način rastemo in se razvijamo v odgovorne in samozavestne posameznike, ki znajo poskrbeti zase, čez čas pa vendarle spoznamo, da tako v življenju ne moremo funkcionirati.
Ko pade gledališki zastor v igri z imenom šola ali fakulteta se znajdemo pred čisto novo igro z imenom življenje. V tej igri so drugačna pravila, pravzaprav pravil, ki bi narekovala kaj narediti, koliko in do kdaj, sploh ni. Kar naenkrat se rabimo znajti sami in vse pravzaprav postane stvar improvizacije. Po načelu »kakor se znajde vsak sam«, lahko imamo zaradi več kot desetletja sledenja pravilom, ki smo jih izkušali v šolah, precejšnje izzive. Tu ni nikogar, ki bi govoril kako je potrebno kaj narediti in za to dal končno oceno in morebiti tudi pohvalo. Ti izpiti, ki se prično pisati sedaj, se imenujejo življenjski izpiti.
Življenjski izpiti niso takšni, na katerih se pojavljajo zgolj vprašanja, na katere se lahko naučiš vse odgovore, temveč postrežejo s precej bolj pestro in včasih tudi nerazumljivo vsebino. Lahko jim rečemo tudi lekcije. Za njih ne dobiš opravljenih točk, ki na koncu privedejo do skupne ocene, temveč opravljene iniciacije, s katerimi se opraviš stopničko za stopničko višje, v rasti svojega zavedanja in razvoja.
V šoli življenja ni nikogar, ki bi govoril, da je nekaj prav in drugo narobe. Na podlagi svojega osvojenega znanja in izkušenj si sami ubiramo svojo pot. Včasih življenjski izpiti izgledajo strašni, ker nikjer ni nikakršnih navodil za uporabo, ki bi jih lahko prebrali in se ravnali po njih. Prav tako pa ni določeno, da bi vselej obstajali kakšni popravni izpiti.
Tudi primerjanje svojih življenjskih izpitov z izpiti z drugimi, nima pomena, kajti vprašanja se od posameznika do posameznika razlikujejo. Ne navezujejo se na suhoparno snov, temveč na lastne življenjske izkušnje, ki se pridobivajo v šoli življenja. Življenjski izpiti kar naenkrat postanejo »strašni« in ne znajdemo se ravno z njimi. Vendar ne gre za nič drugega kot to, da pričnemo zares živeti naše življenje iz prve roke. Da pričnemo opravljati svoje življenjske izpite.
Opravljajte svoje izpite, naj bodo to šolski ali pa že tisti življenjski, zagnano in polno entuziazma. Vendar naj vas ne zavedejo točke, ki bi jih naj dosegli na teh izpitih, temveč občutek zadovoljstva, da vedno znova rastete in se nenehno razvijate, z zavedanjem, da ocene niso toliko pomembne kot mogoče kdaj kdo pričakuje od vas ali pa vi od sebe. V življenju so veliko bolj kot ocene, pomembne iznajdljivost, pogum, vztrajnost in še marsikatere druge vrline.
Naj bo misel, ki vas spremlja, obarvana v smislu učenja za življenje, ne učenja za izpite. S seboj pa vzemite veliko mero humorja in iznajdljivosti, ki bo v igri življenja poskrbela za to, da bodo življenjski izpiti potekali čim bolj lahkotno. 🙂