Včasih v “imenu ljubezni” sila zakompliciramo stvari. Na podlagi določenih vzorcev in prepričanj, ki smo jih tekom življenja pobrali od staršev, skrbnikov, vrstnikov, družbe in okolice, se včasih lahko tudi zapletemo v kakšno mučno situacijo iz katere ne vidimo takojšnjega izhoda. Toda tako kot je življenje v svoji osnovi enostavno, je enako tudi z ljubeznijo. Življenje so odnosi in tudi ljubezen, zato je pomembno, da se zavedamo, da nekaterih stvari in dejanj v imenu ljubezni ni potrebno početi.
ZA LJUBEZEN SE NI POTREBNO BORITI.
Nekateri ljudje se za ljubezen konstantno trudijo in borijo. Tak odnos do ljubezni v večini primerov sicer izvira iz otroških let, ko se je bilo tudi doma potrebno boriti za ljubezen, toda v resnici pa je ljubezen lahkotnost in ne borba. Za ljubezen, pozornost, naklonjenost in podobno, se ni potrebno boriti. Ljudje, ki želijo v odnose ali pa so v njih, bodo pripravljeni lahkotno »dati« ljubezen. V drugačnem primeru pa se je za vprašati »retorično« vprašanje: »Je tovrstna ljubezen sploh česarkoli vredna, če se konstantno borim zanjo?«
ČE NI ZAINTERISIRANOSTI, JE PAČ NI. Včasih je težko doumeti, da je življenje tudi v tej smeri sila preprosto. Če človek na drugi strani ni zainterisiran, bo imel-a tudi ogromno drugih interesov na primer: več ljudi v igri, konstantne zmenkarije, spoznavanja z drugimi in nikoli ne bo šel/šla »v celoti« v odnos. 1+1=2. Nobene višje matematike in logike ni tukaj. Če je nekdo zainterisiran zate, bo v smeri »skupnega zadovoljstva« tudi nekaj naredil-a, drugače pač ne. Tako preprosto je to.
V imenu ljubezni si ljudje večkrat tudi radi nadenemo rožnata očala in nočemo videti resnice, ki jo morda tako dolgo že v sebi slutimo. Do tega pride tudi zaradi hormonov ljubezni, ki so v prvih mesecih poznanstva še posebej aktivni, toda dejstvo pa je, da si rabimo slej kot prej naliti čistega vina in PRENEHATI SI ZMIŠLJEVATI IZGOVORE IN OPRAVIČILA ZA DEJANJA LJUDI, KI SO UŠIVA! Pa četudi imamo ljudi še tako radi.
Nekatera dejanja, ki jih naredijo ljudje v »imenu ljubezni«, ker nimajo ravno razčiščeno glede tega kaj je ljubezen in kaj ne, so pač ušiva. Ni jih potrebno soditi, toda tudi opravičevati ne. Predvsem pa si ne zatiskati oči pred resnico in lagati sebi. Lahko nekdo iz bolečine naredi res veliko »ušivih« dejanj in stvari, toda v bistvu smo mi tisti, ki dovolimo, da se takšna dejanja ponavljajo. Enkrat je pač temu potrebno narediti konec in če si želimo iskrenih odnosov, prenehati tolerirati izgovore za ljudi, katerih dejanja tega niso vredna.
NI SE POTREBNO ŽRTVOVATI SE NA RAČUN »SKUPNE SREČE«.
V srečnih odnosih je zmaga-zmaga na obeh dveh straneh. Navajeni smo sicer besede kompromis, toda kompromis v bistvu obema nekaj vzame in ne en in ne drug nista srečna v tisti »končni« odločitvi. Medtem, ko se za zmaga-zmaga situacijo, oba človeka pogovorita in razčistita kaj si vsak želi in najdeta rešitev, ki povsem ustreza obema. Nič (več) žrtvovanja v ljubezni, temveč zmaga-zmaga na obeh dveh straneh.
V PRAVEM ODNOSU NE MORE BITI ZGOLJ ENA OSEBA.
V odnosu, pa naj bo to prijateljski, poslovni ali odnos romantične narave, ne more biti zgolj z eno osebo »na krovu«. V odnosu sta dve osebi, ki (se) dajeta in prejemata. Ni popolnega scenarija in zgodi se, da enkrat en več daje in drugi več prejema, toda tekom odnosa je vse skupaj zelo v ravnovesju in nikakor ni tako, da samo en nenehno daje, drugi pa prejema ali pa celo tako, da smo navsezadnje v odnosu zgolj sami, ker je nekdo na drugi strani v bistvu čustveno nedostopen.
BREZ ČUSTVENE ODPRTOSTI V ODNOSU NA DOLGI ROK NE GRE.
Živimo v čustveno otopeli kulturi, kjer še vedno v večini primerov ni sprejeto, da na glas izražamo in čutimo vsa čustvena stanja, ki jih kot ljudje premoremo. V tem kontekstu niso čustveno nedostopni zgolj moški, temveč včasih tudi ženske. Toda v odnosih, med katera spadajo tudi partnerski odnosi, je nujno potrebna čustvena globina, če želimo, da se partnerja med seboj zares povežeta. Seksualnost je velik del zveze, toda na dolgi rok zgolj to ni dovolj, če se želita dva zares spoznati, začutiti in povezati z dušama. Vsi ljudje si globoko v sebi želimo globoke čustvene povezanosti in sprejetosti z druge strani, pa naj se tega zavedamo ali (še) ne. Ni se potrebno sprijazniti, da je potrebno biti v odnosu z nekom, ki čustveno ni prisoten in odprt za zvezo. Še več. S takšnim človekom bomo sčasoma čustveno povsem sestradani in sami, pa četudi bo fizično prisoten.
Odnosi so življenje in morda bi v njih veliko bolje znali ravnati, če bi se v zvezi z njimi učili že v osnovni šoli. Pa tudi zdrave ljubezni do sebe, da bi takoj vedeli, česa v imenu ljubezni ni potrebno početi. Tako pa se za odnose večkrat pričnemo zanimati šele kasneje, ko smo včasih v to tudi prisiljeni, ko jih vsak dan pridno treniramo na poligonu življenja. 😊 Pri tem pa ima ogromno, če ne celo največjo vlogo ljubezen, takšna in drugačna, ki si jo priznamo ali ne, v resnici vsi želimo.