Ljubezen za mnogo ljudi predstavlja vznemirjenje in močna čustva od vsega začetka poznanstva. Tista močna čustva in izrazito spolno privlačnost večkrat zamenjujemo za usodno ljubezen, ki naj bi doletela vsakega izmed nas. Toda lahko rečem, da se pri večini močna čustva po preteku treh ali štirih mesecev »medenih tednov« poznanstva, ko se hormoni ljubezni pomirijo, prelevijo v bolj realno sliko tega kakšen je sploh odnos in kak potencial ima. Vsekakor pa smo na dobri poti, če v ljubezni ni drame.

Ljubezen namreč ni drama. Ljubezen je mir.

Ljubezen je mir in ravno to je navadno tisto kar spregledamo kot ljubezen, saj mnogo ljudi v ljubezni išče nekakšen adrenalin, da se »dogaja« in mnogo ljudi tudi konstantno dramo. Toda to ni ljubezen. Prej bi temu lahko rekli učenje in preigravanje igre čustvenih primanjkljajev in podobnega, česar v otroštvu nismo bili deležni.

Ljubezen je mir in se lahko  izkaže med dvema osebama tudi povsem spontano, skozi prijateljstvo in jo glede na to, včasih tudi spregledamo, ker je tako naravna in morda na prvi pogled “nič kaj posebnega”. Z osebo smo sproščeni in to kar smo. Za nekatere je takšno stanje preveč »dolgočasno« in mirno. Prav tako tovrstne ljubezni morda niti ne opazimo, če imamo veliko nepredelanih čustvenih ran. Potencialnih kandidatov oziroma kandidatk, sploh ne vidimo, čeprav jih imamo v svojem življenju, saj jih ne vidimo v pravi luči, temveč skozi očala nepredelane bolečine iz preteklosti. Ljubezen imamo pred nosom, pa je ne vidimo, čemur bi lahko rekli tudi čustvena zaslepljenost.

Veliko vlogo pri ljubezni pa imajo tudi programi po katerih smo bili vzgojeni. Prične se že v otroštvu, ko se deklice “navaja” rešitelje oziroma na prince na belih konjih.

Princ na belem konju in rešitelj  – »Realni ali nerealni« standardi?

V naši družbi igra veliko vlogo programiranost že majhnih deklic na rešitelje, tako imenovane prince na belih konjih, ki jih bodo rešili. Vseh teh zgodb je polno v raznih pravljicah, risankah in filmih, podzavestni programi pa se ustvarjajo povsem nedolžno, skozi različna subliminalna sporočila, ki jih že kot majhni otroci dobivamo preko različnih virov, knjig, televizije, risank, igrač in podobno. Ko odrastemo, nemalo katera ženska, išče rešitelja in princa na belem konju, povsem nevedoč, da nihče ne more biti rešitelj zunaj nas in da s tem zgolj dajemo moč za svojo srečo in blagostanje nekomu drugemu v roke, poleg tega pa je velik pritisk tudi na tistemu, od katerega se pričakuje, da je rešitelj in vse zraven.

V življenju ima mnogo ljudi standarde, ki nam ustrezajo in so kot sito skozi katerega izbiramo. Ni slabo imeti nekih standardov, saj ima vsak izmed nas določene potrebe in želje, ki so različne, toda če pa gredo ti standardi v ekstreme in pričakujemo popolnost, pa je to povsem nekaj drugega. Pri tem nam v sodobni družbi ne gre na roko niti polno različnih aplikacij in popolnih videzov, ki se prikazujejo že vsakodnevno na različnih socialnih omrežjih, zato se pogosto marsikdo zatakne že pri standardih glede videza. Toda če že ravno pišem o ljubezni, naj omenim, da zgolj videz v ljubezni pa le ni prvotnega pomena sploh za srečen in harmoničen odnos. Za tovrstni odnos je potrebno imeti tudi še druge adute, ki se tičejo tudi lepote duše. 🙂 Predvsem pa kompatibilnosti dveh oseb. Ne glede na to, koliko pa imamo takšnih in drugačnih spiskov o romantičnih ljubezni o tem kakšen naj bi bil »sanjski partner« oziroma »sanjska partnerica«, pa ni odveč za konec dodati, da:

Ljubezen v romantičnih odnosih izberemo povsem nezavedno.

Večina ljudi ima neko predstavo in sliko idealnega partnerja/partnerke v glavi in nekateri znajo celo takoj našteti vse kar iščejo v partnerskih odnosih in kakšno partnerstvo bi radi imeli. Toda navsezadnje se večkrat zgodi, da pa je ravno obratno in privlačimo popolno nasprotje. Zakaj je temu tako? Ker romantične partnerje izbiramo iz svoje podzavesti, ne pa zavestnim umom. Izbiramo na podlagi svojih najzgodnejših izkušenj iz otroštva, ki smo jih imeli s svojimi starši oz. skrbniki. Tako kot smo se počutili doma, tako se v odrasli dobi počutimo v ljubezenskih odnosih oziroma to iščemo. Dom enačimo z ljubeznijo.

Nekoč sem našla izvrstno vajo pri kateri na vrh lista papirja napišemo dom in pod to vse kar smo kot odnose otroci doživeli doma in kako smo se počutili. Napišemo tako pozitivne kot negativne stvari. Ob koncu vaje na vrhu napišemo dom = ljubezen. Tako pozitivne kot negativne stvari, ki smo jih napisali, odražajo to kaj nezavedno iščemo v ljubezni v odrasli dobi. Seveda so bolj pereče negativne stvari, saj si tega ne želimo, pozitivne so tiste, ki ne delajo problemov. 🙂 Naredite vajo sami in presodite na podlagi svojih izkušenj. 🙂 Ni pa vse zgolj črno ali belo, saj je mogoče, ko se zavedamo česar si ne želimo in kaj privlačimo s svojimi podzavestnimi težnjami, tudi spremeniti vzorce. Zavedanje kaj se v resnici dogaja z »izbiranjem« partnerstev, je prvi korak k napredku, nato je potrebna spremeba v praksi. Kakorkoli že, bolj se v ljubezni približamo miru in harmoniji v sebi, na boljši poti smo. Ljubezen je vsekakor eden izmed smislov življenja in želim vam, da je imate na vseh področjih vašega življenja, na pretek. 🙂